Get Adobe Flash player

Spin - požarna ogroženost

SMOK - Monitoring voda

Pasica

Arso - radarska slika padavin

Spin - pregled dogodkov

Pasica

Meteoalarm - vrem. opozor.

Zgodovina

PGD Slavina je bilo ustanovljeno leta 1903. Tega leta je bil v Slavini velik požar, ljudje pa so bili primorani gasiti le z golimi rokami in vedri vode, brez potrebne gasilske opreme. Dogodek je v domačinih vzbudil skrb pred morebitnimi novimi požari in njihovo nepripravljenostjo nanje. Tako je torej prišlo do ustanovitve lastnega gasilskega društva, pri kateri so imeli največ prstov vmes ugledni Slavenci kot so že pokojni Jože Žele, Štefan Fičur, Andrej Penko, Ambrož Valentin, Jernej Maver (in drugi). V spomin na ta zgodovinski dogodek se še danes – v prostorih gasilskega doma – hrani plaketa, s katero so Josipa viteza Gorupa pl. Slavinjskega izvolili za častnega člana gasilskega društva.

Zakaj, kdo je bil ta človek? Ko se je porodila zamisel o lastnem gasilskem društvu, Slavenci pa sami niso zmogli nakupa drage brizgalne in ostale drage gasilske opreme, so za pomoč prosili omenjenega rojaka in plemenitaša; ta se je odzval in prispeval večjo vsoto za nakup vsega potrebnega. Prvi načelnik PGD Slavina je bil Franc Dekleva. Ustanovitev gasilskega društva je vzpodbudila tudi kulturni premik v vasi – znotraj društva samega se je ustanovila dramska skupina in pevski zbor. Pevski odsek je vodil nadučitelj (danes bi bil to ravnatelj) Franc Verbič, dramatičnega pa je vodil Franc Dekleva.



Tedaj, torej v tem zgodnjem obdobju delovanja društva, gasilsko društvo ni imelo primernih prostorov, zato so vso opremo hranili kar v župnišču. Člani pevskega zbora in dramske skupine so se za nastope pripravljali v novi šoli, gasilci pa so sestankovali v prostorih stare šole. Pod takimi pogoji je društvo uspešno delovalo vse do konca I. svetovne vojne leta 1918, ko je nastopila italijanska okupacija. Okupatorji so zasedli prostore v stari šoli in društvo je tako ostalo brez prostora, kjer bi lahko hranili opremo in kjer bi se lahko zbirali. Društvo je zato kupilo majhno kmečko hišo in vrt. Fašisti so kmalu pokazali nezadovoljstvo v zvezi z gasilskim društvom, ki je skozi pesem in skozi siceršnjo besedo negovalo slovenski jezik. Prepovedali so dramsko skupino in pevski zbor, a ljudje niso (o)stali križem rok – s pomočjo gasilskega društva so ustanovili godbo na pihala, ki je pod vodstvom Štefana Likona iz Postojne aktivno delovala osem let – dokler Italijanom ni bilo dovolj poslušanja slovenskih pesmi. Zaplenili so instrumente, a so ob kapitulaciji Italije Slavenci le-te pridobili nazaj. V obdobju od italijanske okupacije do II. svetovne vojne je bilo v okolici Slavine veliko požarov, društvo je bilo zatorej zelo aktivno. Do leta 1940 je društvo posedovalo le ročno brizgalno na vprežnem vozu, nekaj cevi ter ostale opreme. Ob pripravah na II. svetovno vojno so italijanski okupatorji razpustili vsa gasilska društva in tudi slavensko ni bilo izjema. Nekatere operativne člane so vključili v vojaško gasilsko formacijo 87. gasilskega korpusa s sedežem v Trstu. Ta je društvo opremil z novo motorno brizgalno, manjšim tovornjakom, novo gasilsko opremo ter z oblekami. Kaj je ta nova motorna črpalka pomenila društvu, se je pokazalo prav pri velikih požarih (kot je bil npr. v Žejah in Trnju), gotovo pa je (in bo) še dolgo ostal v spominu požar v Slavini, ko so se Nemci v vasi spopadli z bataljonom Bazoviškega odreda in je pokalo z vseh strani, na hiše pa so padale zažigalne bombe in granate. Človeških žrtev med samimi vaščani takrat na srečo ni bilo.

Leta 1943 je bil v vasi ustanovljen Narodno osvobodilni odbor, katerega člani so bili skoraj sami gasilci. Po osvoboditvi je društvo ponovno zadihalo in znova oživelo. Pristopilo je veliko mlajših članov, društvo je začelo z graditvijo dvorane, namenjene društvu in kulturnim prireditvam. Ob 50–letnici društva, leta 1954, je bila dvorana v glavnem dograjena in pod streho.



Društvo je – s pomočjo prostovoljnih prispevkov v Slavini, Kočah in Selcih, ter Gasilske zveze iz Postojne – pridobilo tudi novo motorno črpalko ter ostalo gasilsko opremo. Ob pomoči raznih podjetij in organizacij je društvu – konec 60. oz. v začetku 70. let – uspelo priti tudi do težko pričakovanega prevoznega sredstva, kombija IMV. Kakšna in katera vozila pa so sicer vozili slavenski gasilci? V sredini 80. let je zaradi iztrošenosti prejle omenjenega, bilo potrebno kupiti nov kombi, to je bil prav tako kombi IMV. V začetku 90. let je društvo postalo bogatejše za terensko vozilo znamke UAZ, z novim tisočletjem se je pripeljal tovornjak Zastava, leto 2008 pa je presenetilo z novim Mercedesom Atego GVC16/25. Zadnja pridobitev je iz leta 2011 – tega leta je društvo postalo lastnik rabljenega terenskega vozila Nissan GVGP-1. V letu 2012 s(m)o gasilci iz Slavine stopili na pota brez predsednika, torej te funkcije ni več, namesto tega je postal zakoniti zastopnik poveljnik. PDG Slavina je tekom preteklih let pokazala – in kaže še danes – izjemno hrabrost in aktivno sprejemanje obveznosti, znotraj društva pa slogo. Da bi društvo le nadaljevalo v tem duhu še v brezkončnost!